je porcelanasto srce.
Na zemlji glinasto telo,
iz solz in sanj pregneteno.
Gre mimo potok, valovi.
V valovih val ob valu spi.
In en je včasih kakor dva,
in v dveh se dvigneš do neba.
Ko iz razpok celota zre,
v celoti vse iz koščkov je.
Ko daš na mesto vse, se zdi,
da kar sestaviš oživi.
Razpok ni več in vse je prav,
ko si z ljubeznijo prežgal
ga več boli ne, več ne žge,
to porcelanasto srce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar