Potovanje

Sanje ima, kot zvezdno noč,
in kožo kakor lunin sij.
In včasih s soncem gre okrog,
potepat se, do galaksij.

Las njenih vonj, kot lunin prah,
zastira daljni Orion.
Je lesk v očeh zvezdni sijaj,
prek časa pride spet okrog.

Okrog vratu se lesketa,
obroč Saturnovih verig.
Oko, na čelu, Jupitra,
utripa v ritmu večnosti.

In gre naprej. In je tam rob?
Je nekaj še. In gre za njo.
In roba ni. Je le nov rob.
Na tleh je prah. Nad njim nebo.

[Dream Theater - Through Her Eyes]

Tišina

Na nebu raste krog,
in spodaj daleč nič.
En majhen žolt skovir,
se niha nad zemljo.

V očesu enem led.
In kljun kot kri kaplja
rdeč zvok. V lobanji čas.
V drugem sonce žge.

Na krilih ris, kot trn,
narisan, zbada oblak,
v oblačno roko, zrak,
iz kapljic časa, črn.

Nad njim se poč odpre,
stopnice iz meglic.
In iskre strel sred njih,
in žolt skovir not gre.

Za njim se oži krog,
zapira za seboj,
zadrgne vse nebo.
Naprej ni nič. Le noč?

In kljun kot kri kaplja
besede. Ris je svet.
In sred' sveta besed,
tišina sred' srca.

[10 Reasons To Live - Breathe]

Morje Življenja

Verjameš, kar slišiš? Kar vidiš, opaziš?
Kar gledaš, a vidiš? Kar čutiš, kaj je?
Ušesa zaprta, oči so v oblakih.
Ne vidiš. Ne slišiš. Le čutiš. Srce.

In to ni dovolj. In lepo je verjeti.
Vendar verjeti prevečkrat, zakaj?
Ne moreš sanjati in sanje živeti.
Med nebom in zemljo. Je pekel. Je raj.

Gradovi iz peska, stopinje med njimi,
mostovži iz krhkih domnev in laži...?
Tako se podrejo granitni menhirji,
in nič ne ostane. Le prah bolečin.

In morje, ki pride, je morje življenja.
In luknje zalije in glej, ni jih več?
In zrejo oči prek gladine, in gledaš.
In vidiš, in slišiš. Le čutiš več ne.

[Joe Cocker - Shelter Me]

Razlogi

Ko jutro se zbuja v kristalni svetlobi,
razlogi so včasih en razlog zanič.
Popolnosti ni, le približki so, grobi,
in včasih manj grobe, a vedno, laži.

Vseeno morda je, pa vendar je važno,
da to, kar pomeni, dobi svoj pomen.
Da to, kar želiš si, je s tabo in s tabo
bo to, kar želi te, vzcvetelo. Brez, ne.

Kdor išče razloge, razloge bo našel,
stvari ni na svetu, ki sama živi.
To laž je. Resnica je Sama, a lažje,
je včasih živeti ob paru oči.

Najlažje pa strah je vsaditi v življenje,
zaliti s samoto, mu dati ime,
in vzeti ga k srcu. Samota so sence,
iz senc pa ni sonca. In sonce je vse.

[Sugarcult - The Investigation]

Verjameš?

Nad mano vrte se drugačni svetovi,
in v srcu drugačnem, drug bije utrip.
Korak moj drugačen je, drugi vrtovi,
šumijo drugače v tolmunu oči.

Nad mojim imenom je drugo ime,
ob telesu drugačno odseva telo,
in drugo ob mojem je srcu, srce,
in kdo je to jaz? Je bil kdaj, je, al' bo?

Ni jaza. Sveta ni. Utrip le mineva.
Snežinke drsijo prek plašča noči.
Resničnost se zdi, da je laž sredi dneva,
in da je resnična le kadar je ni.

In gledaš in vidiš in vendar ničesar,
kar vidiš in gledaš ne veš če je res.
In rad bi verjel, da si več od telesa,
telo je posoda, razbiješ in greš.

In tja kamor greš, tam so vsi, ki bili so.
In to pač verjameš, ker drugega ni.
Le to kar si ljubil, kar ljubiš je živo,
resnično je to, kar verjameš da si.

["Fade to Black" by Metallica]

Cvetovi Duše

Nasmešek je zrcalo duše,
v očeh zrcali vse nazaj. 
Ljudje smo rože in izkušnje,
odpirajo cvetove sanj.

Prijaznost je odmev dobrote,
in vse prevečkrat njen tih glas,
dušijo strah, nemoč, neznanje,
namesto sanj nam vlada strah.

Prijateljstvo je vez nevidna,
zna prečiti prepad brez dna.
In roka je, ki roko dviga,
ko roki zmanjka primeža.

Hvaležnost daje vse, kar nima,
in pride čas, ko vrne vse. 
Prijaznost se z nasmeškom rima,
prijateljstvo je upanje.

Sled Rablja

V dolgo noč nad kratkim dnevom,
vzletajo kristalne zvezde.
Z drobnim šilastim nasmehom,
ostri zobki trejo sence.

Nad oblaki v ognju kroži,
niže, bliže, zver, sled rablja,
riše krog in v krogu krogi,
kakor plašč ogrne kralja.

Z zvokom iz vetra, iz solz, iz gneva
in neskončno ostrim vonjem
po rezilu, ki odseva
krono straha. Tih. In sklonjen. 

Tisoč sveč lebdi v zraku,
še en tisoč jih ugaša,
sled ostrine zmrzne v času,
rablja sled ne prizanaša.

Iz zveri, iz gobca ogenj,
ko postava v črnem vzleta, 
nad njo se vrtijo zvezde, 
pod njo rdeč rubin iz leda.

Objemi Me Nežno

Objemi me nežno, objemi
in drži. Obljubi mi sanje iz raja.
S poljubom ognjenim vzemi
dah mi iz usten. In pusti, da traja.

Dovoli, da štejem utripe srca,
tok-tok sredi prsi. Nekdo plašno,
nenapovedan, kot smrt sredi sna,
vstopa v tvoje omamno kraljestvo. 

Okrog naju legajo mehke sence dotika.
Tvoj poljub je vroč in traja in traja.
Luna na nebu ječi, stoka in se odmika.
Ostala sva samo midva, izgnana iz raja. 

[U2 - With Or Without You]   

Razdalje

Ne vem kako daleč nad mano so zvezde.
In še manj, je kdo bil kdaj blizu, ob njih.
Vem samo to, da se mi zdi včasih, da sonce
je bližje, kot zvezda sred' tvojih oči.

Ne vem koliko črk spi v tem peresu.
Pride včasih en čas in z njim čas obstoji.
Kot da nekdo drug gomazi po telesu.
Bije s srcem. Diha s pljuči. Lomi kosti.

In včasih celo kaj ostane. Ostane
odtis oblaka na nebu? Kam gre?
Galeb drsi, jadra med njimi. Razdalje.
Zvezde so daleč. Čas stoji. Črke spe.

[Katatonia - The Longest Year]

Polžek

Majhen polžek ven prileze,
in pokaže dva rožička.
"Glejte, glejte ga hudička!",
vrana reče in se smeje.

Veter listje trosi, veje,
maje burja. Teta Sivka
ptičke hrani. Vrabček čivka,
sonce svet s poljubom greje.

Črna muca, kot iz svile,
svoj kožušček nežno liže,
gleda ostro če kdo bliže
pride. Mišk ni, so se skrile.

Ob potoku in nad tokom,
en fantič po vodi tipa,
pod pazduho ladja skrita,
smukne brž nizdol. Ob robu

rastejo cvetlice, trni.
Zvončki kot meniške glave,
sred trobentic, sredi trave,
pritrkavajo v pesmi.

Vrba svoje prste steza,
boža svoj odraz v vodi,
misli si, kako je lepa,
veter mrši jo, ne sodi.

In naenkrat hrup v daljavi,
tisoč mavric zaiskri se,
slap na glavo svet postavi,
svet iz kapljic, v hišah ribe.

Višje, višje veter dviga,
listje dviga, dviga vonje,
majhen polžek z rožki miga,
sredi travnika - vesolje!

Kraljestvo Senc

I.
Kraljestvo senc zakriva sonce,
telesa gnetejo svoj strah,
na pogradih iz konjske žime,
strmijo v zrak iz votlih sanj.

Med hiše, stene in zidove,
polagajo svoj up. Obup,
z imenom daljšim od obljube
po miru, v venah, kakor strup.

V očeh se ziba roža, spijo. 
Biriči v noči kdaj pa kdaj,
med hišami glasno kričijo.
In zjutraj spet nekdo je manj.

In nekdo, ki je bil med njimi,
kot da nikdar ga ni bilo,
le košček duše manjka, skriti,
med gube časa, čakajo.


II.
Prepadi grizejo obzorje,
le ozka, dolga, zvita pot,
se zdi, da je, do tja kjer sonce,
se stika z nebom in zemljo.

Iz solz oči so kot dragulji,
leskečejo se v temni noči,
nekje pod temnim gozdom tuli
en volk, mu v prsih enkrat poči,

srce in potlej vsi strmijo,
želijo spet svoj strah nazaj.
Nad vrati včasih luč pustijo,
in mimo včasih pride zmaj.

In včasih zdi se, da sledi so,
in drugič spet, kot da jih ni
nikdar bilo. Pred prazno hišo,
je jutro, sonce je, žari.

III.
Kraljestvo senc je senca sence,
nikdar vedo ne, kaj je res.
Le včasih jim korak zapleše,
le včasih zrejo preko streh.

Pa ni okrog nič, nič ne stiska,
in nič ne preči, ni ovir,
le črta je nevidna, skrita
narisana prek vseh poti.

In tik pred njo, korak se vrne,
in tik za njo, nikdar ne zveš,
če luč je ali sence črne,
in kdo si sploh? Si to, kar smeš. 

In smeš vse, kar srce prosi,
drugače nisi nič nikdar, 
ni volka ni, in zmaj ne hodi,
kraljestvo senc je truplo sanj.

[Tool - Vicarious]

Šelestenje

Nad papirjem šumijo reke besed, 
nad glavo spirale iz čarovnij.
Dlan tone v črnilo iz čiste noči,
med očmi pa oči, kot jantarjev led.

Okoli naokrog, kot ris, smuka piš,
vonj je iz vonja po vonju dreves.
Pod nogami drhtijo žile teles,
nad drevesi, 'krog krošenj, so krošnje iz ptic.

Na levi in desni in znotraj in še,
polzijo dotiki prek listov kot sneg.
Hudič majhen grize, v živo srce,
in že zdrsneš mimo. Je bil kdaj? A je?

Prepadi so strmi, so strmi vrhovi?
Nad mejo ničesar je nič, vendar je.
Reke besed so globoki tolmuni,
vrtinec je blizu. In nič ne umre. 

[Marc Cohn - Walking In Memphis]

Koliko?

Koliko sanj še imaš, do zadnjega sna?
Koliko vdihov si preštel? Koliko jih bo?
Kako daleč greš, da spet prideš do tja, 
od koder prišel si? Veš to?

Kdaj je dovolj, da se zlomiš? 
In kdaj je preveč? Kdaj ni več moči?
Dovolj je, da si. In da ljubiš.
Ostalo je iluzija; odsev večnosti.

Na dnu duše je tolmun in na dnu dno,
pa vendar se zdi, da nima dna.
Čarovnija je čas, ko odsevaš nebo.
Čarovnija je čas, ko si tu in sedaj.

To, kar imaš rad, niso sanje.
V to kar verjameš, verjemi. Zares.
Cel svet je tvoj in le zate.
Zbudiš se in vstaneš. In greš.

[The Rising - Cradle]

Alone

I don't think I can remember 
sounds of the summers's playful flute 
all I can hear is deafening silence 
among the memories of two. 

And what has been is now forgotten 
and what will be is yet unknown 
and I'm so tired and so broken 
of being sick, being alone. 

And, hell, I know the only power 
the only reason to go on 
is knowing that your heart, like flower, 
some day with mine will fully bloom. 

But now and here is starry winter 
and eyes are glittering with woe 
my soul is cold and dark, with splinters, 
it's hard to learn to be alone. 

[Last Winter - More Than You Know]

Tvoj

Lepo te je imeti rad,
in biti tvoj, kot verz v pesmi.
Kot nota, ki jo zaigraš,
kot vonj otroštva med poletji.

Lepo je reči, rad te imam.
Med prsti sonce toči vino,
iz žarkov toplih in iz sanj,
poljub tvoj spremeni v penino.

Lepo je biti s tabo tvoj,
ko verzov dež mi moči čelo.
Iz kapljic note so nocoj,
na nebu sonce noč je vzelo.

[John Waite - Missing You]

Verižnina

Sedi in razmišlja. Koliko zvezd žari?
Kam gredo vse Trnuljčice, ko umrejo
oči, njihov stvarnik in roke? Ali vedo,
da so črke samo? In iz črk besedi?

Sedi in razmišlja, da čas je rezilo.
Verižnina naprsja je težka. Igra
se z obročki. Cingljajo v ritmu srca.
Kako veš, kaj mrtvo je, in kako, živo?

Sedi in razmišlja. Nad njim strop iz maha.
In vse naokrog skale. In skale iz skal.
Roževinast rog praha je kakor zlat šal,
prekriva in gladi, ravna trupla časa.

Sedi in razmišlja. Čelo je vrtiljak
zvezd. Trnuljčice so. Pero je rezilo.
Reže čas in srce, pod verižnino.
Strop je iz maha, oči so iz sanj.

[Breaking Benjamin - Diary Of Jane]

Mavrica

Mavrica iz tisoč barv.
Barve so iz tisoč sanj.
Sanje so iz tisoč dni.
Tisoč dni in še noči.

Kdo jih dal bo kdaj nazaj?
In kdo dal bi jih zakaj?
Mavrice brez barve ni,
sanje dolge tisoč dni.
(Zapustile so sledi.)

In brez njih nisi nikdar,
pisan kot metulj iz sanj.
Jutro je, ko se zbudiš.
Mavrica si, ko živiš.

[TOSE PROESKI - Sve je ovo premalo za kraj]

Lepa Si

Lepa si, ko se smejiš.
Lepa si, ko se jeziš.
Lepa si, ko lok oči,
se zamišljen zastrmi,

daleč preko tvojih sanj.
Kar zaslužiš si, to daš.
To kar vrne se nazaj,
je kar dala si, nič manj.

In še enkrat, še en krog;
Lepa si. Če sem prestrog,
naj še enkrat ponovim,
lepa si, kot sončev sij.

Rad imam tvoj pramen las,
ki zastira ti obraz.
Ko odgrneš ga z oči,
v mene jaz se zastrmi.

Vendar svet ni vedno lep,
in še manj sanjav se zdi,
je življenje, krut je svet,
jaz vem le, da lepa si.

[Michael Tolcher - Bad Habits]

Katedrala (ljubezni)

Zvezde zlate in srebrne,
šivajo skoz šipe, line,
iz blaga luči in teme,
krinolino domišljije.

Svet s teboj je lep kot roža,
ki se pne po katedrali. 
Cvet se vije, kipe boža
listna roka, dlan petali.

Nekje med oboki mraka,
žubori potoček petja,
majhen zvonček pritrkava,
sredi zime, vonj poletja.

Hlad stebričev, vroče čelo,
polno misli, v temi sije.
V kotu krvavi razpelo,
pod razpelom, kri je? Ni je.

Tiho škripajo stopinje,
ledeni dih, kot kristali.
Dlan drsi prek rezbarije,
kjer bogovi so zaspali.

Še en cvet naj, luč še eno,
vidim, vonjam in začutim,
vse, kar dal sem na razpelo,
večno je. Zato, ker ljubim.

[Boyce Avenue - Every Breath]