Sončnica

Za tabo grem, kot sončnica,
v srce samega sveta.
Med vrati velikan stoji,
na čelu roža iz oči.

Prepadi so, iz globočin,
se dvigajo, kot strupniki.
Med kamni en tolmun globok,
zrcali moder zvezdni svod. 

Stopinje vodijo navzdol,
koraki hodijo navzgor.
Obrambni jarek iz kosti,
kot prah razpade pred očmi.

Nad daljnim vrhom in naprej, 
zlatijo niti sviloprejk,
en plašč iz žada temnega,
in prstan en iz jantarja.

Nad steno boči se stolpič,
v stolpiču, v kletki črn ptič.
Iz črnih misli, misli si,
kako noben ne ubeži.

Gre mimo lahen, tih korak,
ne sliši ptič, ne čuti zrak,
ne sliši piš vetroven nič,
in orel ostrooki spi.

In še naprej, in kdo ve kam,
in je v daljavi, grad iz sanj,
In je okrog, en vrt cvetlic,
In je na vrtu, vir luči.

In nič več ni, kot je bilo,
za tabo grem kot sončnica.
Je sonce leglo spat nocoj,
v srce samega sveta.

[Snow Patrol - Just Say Yes]