Življenje je sestavljanka,
iz kosa tisoč enega.
Na enem gleda par oči,
na drugem drug par večno spi.
V tišini je za mizo mraz.
Nasmiha Smrt se, levo Čas.
Od nje, na desni, šteje dni,
Usoda izvotljenih oči.
In prav ob robu, poleg nje,
Ljubezen še, ki v karte zre.
Ne rabi jih, le ona zna,
pogledat skoznje, do Srca.
Le ona pretentati ve,
Usodo, dati upanje.
Iz mraka zraste cvet luči,
dotik Ljubezni Smrt mori.
Orožje lastno proti njej,
Življenje samo je, in glej,
kako postaral se je Čas.
Ljubezen roko daj mi. Daš?
Dovoli mi, da vzamem jo,
da dam te v sestavljanko.
Na koncu v njej sva Ti in Jaz,
iz kosa tisoč enega.
[Seven Year Riot - Autumn Rain]
Ni komentarjev:
Objavite komentar