Človek sestavljen iz samih verig,
drsi nad planetom jeklenih ljudi.
Zvezda na mestu srca ga prebada,
sonce strmi iz njegovih oči.
V zanke naročja zapleta ozvezdja,
okoli planeta je noč, ki molči.
Pod njim so verige jeklenega cvetja,
nad njim le aurora in slutnja čeri.
Obale razpenja val mrzle svetlobe,
nad steklom iz sanj tiho veter šumi.
Razpoke so žive, ko vanj zro podobe,
med njimi odseva. In je. In ga ni.
[Apulanta - Pahempi toistaan]
Ni komentarjev:
Objavite komentar