sreda, 16. januar 2013

Kolo Življenja

I.
Še stih samo, naj dan bo kakor sonce.
Kod hodi svetla luč, ko mrak prežema?
Vse je, kar je, Ljubezen je, je njena.
Med rožami je cvet in v cvetu rože.

Iz nič nikdar nič ne začenja. Konce,
ko skupaj speneš so kakor splet začetka.
So kakor vrij, tolmun v katerem reka,
nemirna najde mir v dotiku kože.

Odsev gladine duše je zrcalo,
pod njo brazda kot val nemir globine,
na dnu je dno, iz dna srce je vstalo.

Približa se in cvet razpok izgine,
utrip poganja srčno katedralo,
preskoči temno poč na dnu temine.

II.
Preskoči temno poč na dnu temine.
Je to temina? Ni. Le druge sanje.
In ni zaman, če dal vse si zanje.
Nič ni zaman. Zaman sonce ne vzide.

Utrip z utripom skupaj iz bližine,
pomeni vedno več kot samo spanje.
Pomeni, da lepota časa vzame
to, kar minljivo je. Ne, kar ne mine.

In spet ne mine nič, o ironija.
Vse večno je v objemu mojstra časa.
Ko svoje plavže strast ognjena vžiga,

zgorijo sanje, iz sanj kot feniks vstaja,
življenje samo, pol luč, pol iz mraka,
enigma iluzije le razdvaja.

III.
Enigma iluzije le razdvaja.
Nič ni spoznano, kar srce ne čuti.
Kar veš je le odblesk luči ob Luči.
Kar daš je kar dobiš. Iz pekla? Raja?

Poklek pred ničem te pomanjša. Maya
uči, a ni posluha kjer so gluhi.
In to ni zlo. Zlo dušo je, ki čuti,
pustiti, da tišina jo razkraja.

Tišina ni tišina. V hrupu dneva,
zazdi se včasih, da je preglašena.
Da vse je polno, da praznina zeva,

med tem kar je storjeno, kar je treba.
Stotnije duš drse, polze prek sveta,
kolo življenja melje. Luč odseva.


[Wheel of Life]

Ni komentarjev:

Objavite komentar